Življenska pot ga je s Perovega vodila najprej na šolanje v Ljubljano, nato pa za stalno v Maribor.

Z dušo in telesom ter vso neskoncno vnemo se je zapisal svoji stroki in se v njej bogato razdajal. V zahvalo za svoje delo je prejel številna priznanja in odlikovanja, med njimi najvišje - medaljo "oceta umne sadjereje" Franca Pirca.

Sadjarji širom po Sloveniji, v zamejstvu in po Evropi, so Franceta Lombergarja izredno cenili. Prebivalci KS Perovo in Kamnicani nasploh pa ga kljub njegovi velicini ne oz. premalo poznamo.

Naj današnje prebrane besede zato, podobno kot zamisli in rešitve Franceta Lombergarja, ki so in bodo (še dolgo) dajale sad, od sedaj naprej za vedno zvenijo v našem spominu.

Uvertura ali preden Franceta Lombergarja v pisni obliki bolje spoznamo, prisluhnimo prvim besedam, ki jih je v spomin na Franceta Lombergarja Lombija povedal prof. Janez Majcenovic. 

Perovljan o Perovljanu in o Perovem   

France Lombergar – sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja

France Lombergar se je rodil 9. novembra 1928 na Perovem v Kamniku kot drugi otrok kmeta Franca Lombergarja in Marije roj. Zadrgal.

France Lombergar s staršema, Francetom in Marijo, mlajšim bratom Stanetom in deklo (skrajno desno) pred svojo rojstno hišo - Grošanovo kmetijo 

S Perovega v Maribor
Otroštvo je France Lombergar preživel na domaci kmetiji na Perovem, osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski Fakulteti za agronomijo, na oddelku za sadjarstvo in vinogradništvo. Že med študijem, ko je opravljal daljši obvezni praksi na Kmetijskem gospodarstvu v Gornji Radgoni in leta 1952 na posestvu Srednje kmetijske šole v Mariboru, ga je pot zanesla na Štajersko. Po koncanem šolanju leta 1953 se je kot diplomirani inženir agronomije za stalno preselil v Maribor, kjer si je po poroki z Metko roj. Skušek ustvaril družino. Rodila sta se mu dva sinova, Janez in Aleš.

France Lombergar s sovrstniki na Perovem, pri kapelici, ki je stala približno pri "Mlinarjevi hiši" s pogledom preko polj (danes tu nizki stanovanjski bloki Kovinarske ceste in Kajuhove poti) vse do Zapric

 Nadaljujmo s še nekaj spomini, ki jih je o svojem prijatelju iz otroštva povedal prof. Majcenovic

Od šole, vojske do "nove" sorte jabolka, ki raste le na Perovem, v Majcenovicevem sadovnjaku - "Zgodnji Lombi"

s prijatelji, Perovljani in Kamnicani

Ko se sprehodiš po starem Perovem oz. današnji Kovinarski cesti in poskusiš z vprašanjem Perovljanom, ce se morda spomnijo Franceta Lombergarja, te najprej zacudeno pogledajo, nato pa odgovorijo: »Grošanovega Franceta?! Ja, seveda!...« Povsem nakljucno srecanje z go. Heleno Stele, po domace Mlinarjevo, ki bo v prihodnjih dneh o svojem prijatelju iz otroških dni povedala še vec. Zagotovo se ji bo z izpovedjo spominov za našo spletno stran pridružil še kdo.

France Lombergar se je veckrat vracal domov. Ko je prišel na Perovo, je bil to, ne le za domace, temvec za celo vas pravi praznik. Praznicna oblacila, praznicne jedi, praznicno vedenje... Seveda, so se ob takih priložnostih tudi slikali.

Pred "Habjanovo" hišo (Galjotovo, ki je danes ni vec) in na Starem gradu

Hodil je tudi v kamniške planine, hribe...

Službena pot
V Mariboru se je France Lombergar leta 1953 zaposlil na Inštitutu za sadjarstvo pri uglednem sadjarskem strokovnjaku profesorju Josipu Priolu in deloval v njegovih poskusnih nasadih. S sodelovanjem pri križanju novih sort jabolk, si je med študentski kolegi, po slovitem stvaritelju novih križancev, že takrat prislužil vzdevek »Micurin s Perovega«. Oprijelo pa se ga je tudi ime Lombi, ki ga je med kolegi in prijatelji obdržal vse svoje življenje. Leta 1957 je nadaljeval sadjarsko pot pri Kmetijski proizvodni poslovni zvezi v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je zasnoval naše prve sadne plantaže. Kot priznanega strokovnjaka so ga že leta 1959 povabili za predavatelja in inštruktorja na Srednjo kmetijsko šolo ter leto dni kasneje na novoustanovljeno Višjo agronomsko šolo v Mariboru. Od leta 1962 do 1965 je deloval na mariborskem Agrokombinatu, odkoder je odšel tudi na nekajmesecno strokovno izpopolnjevanje v Nemcijo. Leta 1965 ga je k sodelovanju povabil takratni direktor Kmetijskega pospeševalnega zavoda Maribor, kjer je prevzel vodenje sadjarske in sadjarsko-pospeševalne službe ter podrocja drevesnicarstva.

Sadjar in drevesnicar
Vse dolgoletno, štiri desetletja trajajoce, delovanje Franceta Lombergarja na podrocju sadjarstva in drevesnicarstva, je bilo zelo obširno. Poglabljal se je predvsem v sortimente (katere sorte naj se nekje gojijo), gojitvene oblike in sisteme sajenja sadnega drevja ter prvi na Slovenskem in med prvimi v Evropi uvedel pri nas goste nasade jablan. Ker je imel prirojen obcutek za to, kam sodi dolocen sistem nasadov, je skušal tudi najsodobnejše nacine sajenja prilagajati našim razmeram ter našemu okolju. Pri tem se je trudil, da bi nasadi dali kar najvec ucinka, vendar ne ob prevelikih stroških. Zato je želel, da so tudi najsodobnejše »supergoste« sisteme najprej preizkusili v poskusnih nasadih in šele kasneje prenašali pozitivne izkušnje v neposredno pridelavo. V neposrednem stiku z ljudmi je v pridelavo sadja nenehno uvajal novosti, ki jim je sledil iz svetovnih ter domacih dognanj in ohranjal sadjarsko pridelavo v Sloveniji na ravni naprednih srednjeevropskih dežel.

V spomin si priklicimo glas Franceta Lombergarja. Izseki iz dokumentarnega filma Ex libris, Kako smo se ucili umne sadjereje (iz arhiva RTV Slo; Janez Lombergar)

France Lombergar je poleg slovenskih sodeloval tudi s sadjarji iz vseh ostalih republik takratne Jugoslavije ter z najvidnejšimi avstrijskimi, južnotirolskimi, nemškimi, nizozemskimi in drugimi evropskimi sadjarskimi strokovnjaki. Ob plantažnih nasadih po vsej Sloveniji je nacrtoval in uresnicil tudi vec obsežnih plantaž jablan od Resna in Ohrida v Makedoniji pa prek Bolgarije do ruske Moldavije. V sklopu izvedbe teh velikih sadnih nasadov je tako domace kot tuje strokovne kadre tudi izobraževal in strokovno usposabljal.

  
Lombergar je deloval kot nacrtovalec, izvajalec in pospeševalec družbenih in kmeckih sadnih nasadov. V casu, ko smo imeli na Slovenskem najnaprednejše sadjarstvo predvsem na družbenih posestvih, je France Lombergar skušal najbolj zagnane zasebne sadjarje navdušiti za enako sodoben nacin sadjarstva. Za to se je prizadeval v casih, ki zasebni iniciativi še zdalec niso bili naklonjeni. Pri mnogih sadjarjih mu je to uspelo in danes so mu ti hvaležni, ker jih ni le navdušil, pac pa tudi naucil, kako je potrebno oskrbovati sadne rastline, da cloveku vracajo vec, kot jim je dal. Marsikateremu kmetu je omogocil, da je na razmeroma majhni kmetiji prav s pridelavo in prodajo sadja prišel do boljšega zaslužka in višje življenjske ravni. In ena temeljnih lastnosti Franceta Lombergarja je bila, da je znal ljudi pritegniti, navdušiti in tudi nauciti. Njegova velika zasluga je bila, da je mimo vseh politicnih omejitev tistega casa zacel razvijati sodobne in donosne sadovnjake tudi na zasebnih kmetijah.
Pri tem je bil ucitelj, predavatelj, spoštovan in priljubljen svetovalec ter mentor velikemu številu rodov mlajših slovenskih sadjarskih strokovnjakov.
Še posebej v zadnjih dveh desetletjih svojega strokovnega dela se je ob skrbi za sodobni tehnološki razvoj in napredek pridelave sadja mocno in uspešno zavzemal tudi za ohranjanje starih sadnih sort ter tradicionalnih vzgojnih in saditvenih oblik v slovenski podeželski krajini in za sonaravno, okolju prijazno varstvo dreves pred sadnimi škodljivci in boleznimi.

Spomini Kamnicana prof. Lada Dobrovoljca na Franceta Lombergarja iz mladih dni in kako se danes kot pomemben sadjar in dobitnik posebnega obcinskega priznanja 2004 za njegov prispevek k sadjarstvu - za zbirko vec kot 500 razlicnih sort jabolk in 150 sort hrušk (danes jih ima neverjetnih 800) srecuje z Lombergarjevim imenom. S klikom na povezavo si lahko preberete clanek, ki ga je po prejetem priznanju v reviji Moj mali svet o njem objavil g. Branko Novak. Slednji je zaslužen tudi za to, da danes lahko berete ta prispevek. Avtorico prispevka je namrec seznanil z imenom Franceta Lombergarja, za katerega drugace zagotovo še danes ne bi vedela.  

Nepozabna predavanja, duhovita vodenja ekskurzij in sadjarske razstave
France Lombergar je svoje bogato znanje nesebicno razdajal. O sadjarstvu je lahko govoril v vsakem trenutku in vsi so ga radi poslušali. Vsako leto je za sadjarje vodil tudi nad dvajset strokovnih ekskurzij po Sloveniji in, zaradi svojih bogatih mednarodnih strokovnih stikov, tudi po Evropi.

    
Pripravil je na stotine predavanj širom po Sloveniji in v zamejstvu, namenjenih tako sadjarskim pridelovalcem kot mlajšim svetovalcem in specialistom. Znanje, ki ga je imel, je nenehno prenašal na neposredne pridelovalce, saj je verjel, da prav s tem lahko najvec pripomore k napredku stroke.

France Lombergar je organiziral in strokovno pripravil številne sadjarske razstave širom po Sloveniji in bil eden zadnjih slovenskih pomologov (strokovnjak o sadnem drevju in sortah), ki je poznal tako rekoc vse sadne sorte, še zlasti sorte jablan in hrušk. Poznal je tako tiste, že skoraj pozabljene sorte v starejših kmeckih sadovnjakih (in vedel je tudi, kje na Slovenskem še raste kako drevo redke stare sorte jabolk), kot tudi sorte v sodobnih nasadih. Ker je izredno dobro poznal tudi zgodovino sadjarstva (zgodovina in etnologija sta ga namrec vse življenje zelo zanimali), je na razstavah predstavljal tudi razvoj in napredek sadjarstva skozi cas in življenjske zgodbe ter dosežke strokovnih ocetov našega sadjarstva v preteklosti. Tako je na neposreden in privlacen nacin ucil obiskovalce, prek katerih razvojnih stopenj je naše sadjarstvo šlo in kje smo na tem podrocju danes.

Zakaj ne bi bil prav prof. Dobrovoljc tisti, ki bi, ce se s tem že ne ukvarja kdo drug, nadaljeval oz. nadgradil delo kamniškega rojaka Franceta Lombergarja?!

Številna priznanja in spomin na Lombergarja danes
V zahvalo za svoje delo je France Lombergar, tako doma kot v tujini, prejel številna strokovna priznanja. Med njimi je vsekakor najpomembnejša castna medalja slovenskega »oceta umne sadjereje« Franca Pirca, ki mu jo je Sadjarsko društvo Slovenije podelilo leta 1989. Kot je v 19. stoletju Franc Pirc, sadjar in župnik v gorenjskih Podbrezjah ter avtor naših prvih sadjarskih strokovnih knjig, odšel misijonarit med ameriške Indijance ter njih in nove priseljence ucil tudi sadjarstva, tako je France Lombergar zavzeto misijonaril med slovenskimi kmeckimi sadjarji, mladimi in starimi, jih navduševal in osvešcal ter nanje prenašal svoja dragocena sadjarska znanja.
Za njegovo delo na podrocju sadjarstva se je mesto Maribor Francetu Lombergarju, ki je bil med drugim tudi castni clan mnogih sadjarskih društev, leta 1990 oddolžilo s srebrnim grbom mesta Maribor.
Kmetijski zavod Maribor ga je pocastil z bronasto spominsko plošco s portretom, delom kiparke Vlaste Zorko-Tihec ob vstopu v zavodovo avlo. Tako se zdaj s pogledom v preteklost in prihodnost našega sadjarstva druga ob drugi srecujeta v avli portretni spominski plošci dveh velikih slovenskih sadjarjev, Lombergarjevega prvega ucitelja profesorja Josipa Priola ter njegovega naslednika Franceta Lombergarja.

Sadjarsko društvo v Mariboru se je preimenovalo v Sadjarsko društvo France Lombergar, nekdanji sadjarski sodelavci pa redno organizirajo »Lombergarjeve sadjarske posvete«, ki se jih udeležujejo priznani domaci in tuji strokovnjaki.

Se bo France Lombergar vrnil na Perovo? Nad idejo prof. Majcenovica je navdušenih že kar nekaj Kamnicanov.

Slovo z vencem iz jabolk
France Lombergar je deloval vse do zadnjega, ko ga je 26. maja 1993 huda bolezen dokoncno zlomila. Množica sodelavcev, kolegov in prijateljev ter kmeckih sadjarjev iz vse Slovenije in tujine, ga je pospremila na poslednji poti 2. junija 1993 na ljubljanskih Žalah. Njihove besede slovesa si lahko preberete s klikom na povezavo.

Žal danes ne moremo praznovati Francetovega rojstnega dne, temvec se le spominjamo 80. letnice njegovega rojstva. A vendarle lahko nekaj proslavimo. Drevo oreha nasproti Lombijeve rojste hiše je bilo posajeno ravno na dan njegovega rojstva. Torej, velicastni oreh je danes star 80. let!

Oreh, ki danes praznuje 80. rojstni dan

Vse fotografije in viri za tekstovni del prispevka so iz arhiva Janeza Lombergarja, sina Franceta Lombergarja